Poreške skulpture
SkulpTura
Poreška javna zbirka skulptur največjih hrvaških sodobnih in modernističnih kiparjev obsega 11 del, ki se nahajajo v ožjem zgodovinskem jedru mesta Poreča. Tako je v 80. in 90. letih mesto postalo galerija sodobnih skulptur na prostem. V času turistične izgradnje okolice Poreča v začetku 60. let je v Poreč in Vrsar prišlo več priznanih hrvaških slikarjev in kiparjev, nekateri od njih pa so dobili priložnost, da so tu ustvarjali in razstavljali svoja dela.
Leta 1983 je hotelsko-turistično podjetje Riviera slavilo 30-letnico svoje ustanovitve in ob tej priložnosti so na terasi Mestne kavarne postavili skulpturo Materina igra. Podjetje Riviera je tedaj utemeljilo tudi svojo slikarsko kolonijo, ki obstaja in deluje brez prestanka vse do danes. Skulptura je bila zelo dobro sprejeta, zato se je postavljanje drugih skulptur po mestu nadaljevalo vsako leto vse do začetka Domovinske vojne leta 1991. Po prekinitvi sta v letih 1995 in 1997 postavljeni še dve skulpturi. Tri skulpture je financirala Turistična skupnost mesta Poreča, štiri skulpture po tem pa so financirali iz mestnega proračuna prek tedanje Narodne univerze Poreč, današnje Ljudske odprte univerze Poreč.
1. Kip dežja, Peruško Bogdanić (1949 – )
Med meščani Poreča in v nepopolnem razumevanju njenega pomena in položaja v prostoru, so skulpturo ljubkovalno poimenovali Štronco di bronco. Ta naziv se je v govoru ustalil zaradi svoje simpatične jezikovne igre in pogoste uporabe imena skulpture, ki je eno od glavnih shajališč. Skulptura je izlita v bronu in je klesarsko-umetniški izdelek, ki predstavlja fontano. Je monumentalna in ima jasno konkavno napetost, kot bi jo zvijal severni veter, prehod pa kot portal to napetost razbremenjuje. Tako spominja na vrata, oblika prehoda pa je usklajena z okni okoliških zgradb. Skulptura ima tudi velik avditiven potencial in je neizčrpen tolkalni inštrument mimoidočih in priljubljen kraj, kjer se igrajo otroci.
2. Poletje, Tomislav Ostoja (1931 – )
Skulpturo so leta 2006 razbili vandali in vrgli v morje ter jo tako trajno uničili, ostanki pa so shranjeni. Morda ji Porečani zato pravijo Kopalka. Po polnih 9. letih so leta 2015 skulpturo vrnili na njeno mesto. Umetnina Porečane spominja na lepoto in ugodje, ki jih poletje prinaša v malo turistično mesto. Avtor ima ciklus skulptur, ki se imenuje Poletje, vsa njegova dela imajo humorno noto, a tudi običajnost, ki vsaj pod klobukom ugodja pušča malo nelagodja in ne predstavlja le radosti. Voluminozni liki brez osebnosti obraza so brezskrbni, v različnih medsebojnih odnosih teles. Opazovalcu ponuja številne sugestije – je žalostna, zamišljena, melanholična, objokana, uspavana ali se le sproščeno sonči?
3. C-3, Dušan Džamonja (1928 – 2009)
V svojih delih Džamonja eksperimentira z uporabo tradicionalnih materialov na nov način. Tehnika skulpture z lesenim jedrom, v katero so vtisnjeni železni žeblji in je na koncu še ožgana ter zapušča svojo kovinsko lupino v Džamonjeva dela vnaša novo vrednotenje notranjega prostora in svetlobe. Skulptura C-3 ima razvejano sferično obliko geometrijske čistosti. Značilno za Džamonjevo delo je, da ima simboličen in figurativen pomen in je na tem kraju le najava za Park skulptur v Vrsarju, ki so ga za javnost zasnovali leta 1981.
4. Oblika prostora, I. Kožarić (1921 – )
Skulptura je del avtorjevega cikla iz 60. let. Ena izmed takšnih skulptur, le veliko večja, se nahaja pred Muzejem sodobne umetnosti v Zagrebu. Ta cikel skulptur je nastal v obdobju Kožarićevega delovanja v okviru umetniške skupine Gorgona. Skulptura postavlja vprašanja predstavljanja zunanjega in notranjega prostora, polnosti in praznin. Ima prečiščeno, abstraktno-simbolično obliko in je jedrna – izraz je reduciran iz figurativnih in sodobno estetiziranih oblik.
5. Prvi heretik, Peruško Bogdanić (1949 – )
Avtor povzema obliko v iskanju mitske praoblike, totemske forme in se navezuje na poznomodernistično primarno, čisto obliko, ki jih daje simbolične odlike, pogosto iz zgodovinskih in mitoloških virov. Konstruktivistični pristop spaja z asociativnimi, organskimi oblikami in odpira nove poti kiparskemu razmišljanju. Svoj, tako imenovani, heretični študij je Bogdanić pričel leta 1976, ko je diplomiral ne da bi narisal akt, kar je bil na Akademiji do tedaj edini primer. V luči Bogdanićevega kasnejšega kiparskega razvoja to dejstvo ni le anekdota; prerašča v presečišče, na katerega se je podal po lastni poti. Prvi Heretik je totemska skulptura, polna simboličnih pomenov, v kateri se v kontrastu poigrava z elementarnimi oblikami ter jih povezuje v dinamične strukture. Bogdanić je bil od leta 1996 mentor, od leta 2002 pa umetniški vodja mednarodne študentske kiparske šole Montraker v Vrsarju.
6. Mati in otrok, Stanko Jančić (1932 – 2018)
Jančić v hrvaško kiparstvo uvaja vsakodnevne, trivialne teme; k ženskim likom pristopa s kritiko sodobnega trenutka. Zaposluje ga odnos prostornine in prostora, predvsem pa gibanja. Izdeluje malo plastiko, multiplicirane, stilizirane figure, ki so pogosto blizu futurističnemu izrazu. Odlikoval se je s svojimi analitičnimi, metafizičnimi, a tudi intimnimi pristopi skulpturi, razširil je dojemanje kiparstva in v hrvaški sodobni umetnosti zavzel posebno mesto. Od leta 1975 je izdeloval malo plastiko v bronu, ukvarjal pa se s prostorom in gibanjem, izrazom, ki je blizek dinamizmu futurizma. V 1980. in 1990. letih se v njegovem delu v raznovrstnih oblikah pojavlja ženski lik. Skulptura Mati in otrok je visoko stilizirana in abstrahirana, kar je posebej vidno v oblikah glav. Poudarek skulpture je na ploskvi, ki je razlomljena, razvejana. V ujetem trenutku je skulptura v bistvu dinamična, prhutava, jasni pa so futuristični vplivi.
7. Materina igra, Frano Kršinić (1897 – 1982)
Materina igra je izdelana leta 1942, v Poreč pa so jo postavili leta 1983 ob 30. obletnici delovanja hotelsko-turističnega podjetja Riviera. Kompozicija skulpture je podobna obliki zibelke, prikaz matere in otroka je naturalističen, mimetičen, realističen in lirsko interpretiran. Oblike teles v skulpturi so poudarjene, valjaste in stožčaste, kompozicija pa je obrnjeno piramidalna. Celoten prostor je prebit z odprtino pod rokami. S povzemanjem likovnih elementov, mirno linijo, uravnoteženo izgradnjo mas, idealizacijo in poduhovljenjem oblik izraža blagost materinstva, lepoto mladosti in erotičnost ženskega telesa. Pojava Kršinića v hrvaškem kiparstvu je označila prekinitev tradicije akademskega realizma, ornamentalnih oblik secesije in nacionalne romantike Medulićevcev.
8. Dunja XVII, Kosta Angeli Radovani (1916 – 2002)
Poseben položaj v Radovanijevem opusu imajo Dunje, (opomba prevajalca; v hrvaščini je Dunja žensko ime in tudi ime za sadje kutino) ki jih je ustvaril okrog 20. Gre za ženske akte polnih, zrelih oblin (kutina kot sadje, ki ga pustimo dozoreti je bila za Radovanija personifikacija ženskega telesa kot prapočela in trajanja). Z dvema načinoma modeliranja, obilnim volumnom in z rezanjem mase ustvarja dinamično ravnotežje mase in površine. V kasnejših aktih prevladujejo oblike kubusa. Dunja XVII je s svojim slogom nekje med stvaritvami Kršinića i Jančića. Skulptura ima kiparsko telo, obraz pa je slikarski – komaj naznačen, s plitkim volumnom, kot bi bil narisan.
9. 1970, Branko Ružić (1919 – 1997)
Ružić istočasno ustvarja arhetipska in sodobna dela, navdihujejo pa ga izvirni vplivi, ki jih je našel v rodni Slavoniji (lokalna tradicija) in na potovanjih v 50. letih (Lascaux, Stonehenge, Tarquinia). Vzpostavlja lasten kiparski jezik povzetih organskih oblik, močne notranje dinamike in monumentalnosti. 1970 je visoko abstrahirana skulptura sedečega lika. Je lapidarna in antropomorfna z izraženo ekspresijo osebnosti. Gre za značilno avtorjevo delo, ki ima močno notranjo dinamiko, figure pa so oblikovane kot sugestivni antropomorfni znaki izpolnjeni z življenjsko močjo.
10. Jadra Šime Vulas (1932 – 2018)
Vulas na skulpturah zavrača odvečno in se priklanja svetu totemov. V opusu avtorja prevladujejo jadra, sveče, jambori, mesta, orgle, portali in trdnjave. Leta 1963 je izdelal prvo skulpturo iz niza Jadra in ta motiv je postal njegova umetniška obsesija. Čeprav je v celoti nefigurativno, Vulasovo kiparstvo odseva globoko povezanost s tradicijo rojstne Dalmacije. V svojih delih reinterpretira tradicionalne motive, reminiscence na rojstni kraj pa doseže s sodobno metodo in tradicionalnimi materiali. Jadra imajo monumentalno obliko z dinamičnim spodnjim delom, ki jim daje ritem in statično neravnotežje.
11. Vrata XX. stoletja, S. Drinković (1951 – )
Skulptura, ki je postavljena leta 1997, je enajsta po vrsti, ima skrajno enostavne oblike, napete površine in odnose. Spominja na dve magnetni polobli, ki se hkrati privlačita in odbijata, na vsaki pa je rimska številka 10 oziroma 20. stoletje je razdeljeno na dve polobli. Skozi osrednjo razpoko se pogled razteza na otok Sv. Nikola – naravni valobran mesta Poreča in svetilnik, ki je bil nastanjen že v prazgodovini. Ker se je prav v zadnjih nekaj letih otok spremenil iz divjega otoka v svojevrstno turistično rezidenco, pogled skozi Vrata XX. stoletja, ki hkrati odpirajo in zapirajo razgled, prikazujejo, kaj sta 20. stoletje in turizem prinesla Poreču.
