Najpomembnejši kulturni spomenik, Evfrazijeva bazilika
Najpomembnejši kulturni spomenik Poreča, Evfrazijevo baziliko, je UNESCO leta 1997 uvrstil na seznam svetovne kulturne dediščine. Zgodnjekrščanski kompleks je edini v celoti ohranjen spomenik iz tega časa na svetu.
Zgrajena je bila v 6. stoletju, v času škofa Evfrazija in obsega atrij, krstilnico, škofovski dvorec, mozaike in ostanke sakralnih objektov iz obdobja med 3. in 4. stoletjem. Mozaiki, s katerimi sta poslikana notranjost in zunanjost cerkve se uvrščajo v pomembno zapuščino bizantinske umetnosti, talni mozaiki in ohranjeni napisi pa nam dajejo vpogled v vsa obdobja gradnje in obnove bazilike.
Uvod - nastanek Bazilike
V dolgi zgodovini mesta Poreča je razmeroma kratko časovno obdobje za vedno spremenilo njegovo usodo. Majhno, provincionalno mesto na margini razpadajočega rimskega cesarstva je v VI. stoletju doživelo čudežno preobrazbo. Cesar Justinijan je v poskusu, da bi takrat povezal razdruženo cesarstvo, na kratko ustvaril privid nekdanje celote in ne samo ozemeljske in politične. Poskušal je vrniti blišč antične umetnosti. V polnem razcvetu Justinijanove reconquiste je poreški škof Evfrasius na kraju starejše mestne bazilike zgradil svojo katedralo in jo vklopil v vrsto spremljajočih stavb, ki skupaj tvorijo enega od velikih kompleksov tega časa. Tu ob severnem robu polotoka, na katerem je bilo nekaj stoletij prej zgrajeno vzorno rimsko mesto Parentium, so se okus, blišč in stilno bogastvo vzhoda zrasli v novo celoto, ki je postala pečat tistega časa. Okus škofa Evfrazija, ki je temeljil na razkošju vzhoda, se ni mogel zadovoljiti z obstoječim stanjem provincionalnega mrtvila, ki je zaznamovalo Poreč, Istro in večji del usihajočega Rimskega cesarstva. Z velikimi gradbenimi podvigi je svoje ambiciozne ideje samo delno asimiliral z obstoječo antično osnovo, v večjem delu pa je vnesel gradbene in umetniške novosti, ki jih zahod takrat še ni poznal. Te inovacije se nanašajo tako na razporeditev prostora v baziliki, posebno na vzhodnem delu in na ikonografski program, ki ga je škof s pomočjo vrhunskih mojstrov, ki jih je pripeljal s seboj, pokazal na mozaikih, ki prekrivajo zidove notranjosti. Veliki poreški škof je cerkev v celoti podredil sebi: svoje inicialke je vpisoval na več izstopajočih mestih, na mozaike apside in tako vstopil v kraj, ki je namenjen izključno svetnikom in mučenikom, materi božji in Kristusu, s čimer je na nedvoumen način pokazal, kje je videl sebe. Ta gesta, ki je prej avtoritativna kot narcisoidna, v sebi skriva številna sporočila, med drugim tisto, ki se nanaša na škofov odnos do papeža, ki ga je preklel in proglasil za odpadnika. Evfrazijevo obdobje, ki je še danes jasno in čitljivo razvidno iz njegove bazilike in kompleksa, ki mu pripada, je malo istrsko mesto Poreč iz neizrazite in ljubke vsakdanjosti povzdignilo v veliko znamenitost. Ko je Evfrazij sredi VI. stoletja prišel v Poreč, je tu našel mesto z dolgo zgodovino. Lastnosti vidnih ostankov kažejo na tipično provincialno pozno antično mesto, ki so ga mučili problemi tistega časa, t.j. horde barbarov, ki so pokončale bogato tradicijo. Obrobnost Poreča, Istre in drugih perifernih delov cesarstva je ublažila moč napadov Barbarov. Rim je tukaj umiral s časovnim zamikom. Ko je prevzel poreško škofijo, je Evfrazij prišel na čelo dobro organizirane krščanske skupnosti, ki je v svoji dolgi tradiciji cerkvi dala nekaj svetnikov mučenikov, med njimi sveti Eleuterij in posebno pomemben sveti Mauro (Maurus) – škof, ki je bil v času velikih pregonov usmrčen skupaj s celotnim klerom in številnimi laiki. Vendar pa je bilo obdobje od zadnjih pregonov krščanov v začetku IV. stoletja do druge polovice VI., ko je Poreč s škofom Evfrazijem doživljal svoj polni razcvet, izpolnjeno s konstantnim povečevanjem moči cerkve. Ta status najbolj potrjujejo številne sakralne zgradbe, ki vznikajo po Istri, posebno pomembne pa so poreške bazilike. Druga polovica V. stoletja je bila izpolnjena z barbarskimi pohodi na Rim in ključne strateške točke cesarstva. Alarih, Huni z Atilo, Odoaker, ki je leta 476 postal kralj Italije in ga je leta 493 zamenjal Teodorik, so Istro na nek način v svojih silovitih zunanjih preobrazbah spregledali. Konec V. stoletja je bila Istra del Teodorikove vzhodnogotske države, z Justinijanom pa je leta 539 prešla pod vzhodni del rimskega cesarstva – pod Bizanc.
Predevfrazijsko obdobje
Ko se je škof Evfrazij sredi VI. stoletja lotil svojih tudi gradbenih podvigov, ni izhajal iz ničesar. Na prostoru, na katerem je bila zgrajena njegova veličastna bazilika in drugi objekti ob njej, so že prej stale sakralne stavbe iz IV. stoletja, verjetno takoj po letu 313. Ko krščanstvo še ni bila sprejeta vera, so prve skupnosti tudi na tem prostoru prenovile obstoječe objekte za svoje obrede. Prvemu oratoriju, katerega ostanki so vidni poleg Evfrazijeve bazilike, pripadajo talni mozaiki z motivi vitic, meandrov in rib, ki nedvomno kažejo na simbolen pomen. Na zgornjem delu štirioglatega mozaika s kantarosom so izpisana imena donatorjev, ki so naročili izdelavo tega lepega talnega mozaika in število kosov. Podobnih primerov z zapisom imen donatorjev je več, nahajajo pa se na mozaikih, izkopanih pod severno ladjo Evfrazijeve bazilike. Prav na podlagi vseh teh talnih mozaikov in ohranjenih napisov lahko natančno ugotovimo faze gradnje in obnavljanj z drugimi besedami dinamiko življenja krščanske skupnosti v Poreču v predevfrazijskem obdobju. Iz ene od kamnitih plošč z napisom ugotovimo premestitev posmrtnih ostankov poreškega svetnika mučenika, škofa Maura s pokopališča zunaj mesta na kraj "kjer je bil škof". Ta kraj je nova dvorana, ki je bila zgrajena ob predhodnem oratoriju in mu je enaka, s čimer nastane dvojna bazilika, basilicae geminae.
Zatečeno stanje
Ko se je v V. stoletju gradila nova bazilika velikih dimenzij se je zlila z obstoječimi sakralnimi objekti. To je troladijska dvorana pravokotnega tlorisa brez apside, ki ima na vzhodnem delu polkrožni zidek za sedeže duhovnikov. Bazilika je enako kot tudi druge istrske cerkve iz V. stoletja nastala pod vplivom arhitekture z vzhodne jadranske obale kakor tudi Bližnjega vzhoda. Te vplive so lokalni gradbeniki vključevali v svoja dela iz starokrščanskega obdobja in rimske profanes arhitekture. Zidovi so zgrajeni iz grobo obdelanega lomljenca, na katerem mora biti nanesen debel sloj ojačanega ometa. To je bil osnovni inventar, ki ga je pri prihodu v svojo novo škofijo sredi VI. stoletja našel Evfrazij. Pod osrednjim prizorom v apsidi njegove bazilike, v kateri je prevladoval lik Matere božje z Jezusom, ki ga obkrožajo škof Evfrazij, arhidakon Klavdij, mučenik sveti Mauro in drugi, je latinski napis, s katerim škof navaja razloge za svoj velik gradbeni podvig. V prevodu se približno glasi tako: "To je bilo sprva propadajoče svetišče in je obstajala nevarnost, da se zruši, ker ni bilo ne učvrščeno, ne dovolj veliko niti okrašeno z zlatom, streho pa je skupaj držala samo božja milost". Ko je skrben in veri predan škof Evfrazij uvidel, da njegovemu sedežu grozi, da se bo porušil, je stavbo dal porušiti ter postaviti temelje svetišča. To kar danes sije v zlatu, je dal on okrasiti, dokončati in obdarovati ter obeležiti cerkev s Kristusovim imenom. To škofovo priznanje pa ni v celoti resnično. Bazilika, kakršno je našel, ni bila tako propadajoča in brez okrasja. Dele njenih zidov in temelje stebrov so uporabili za gradnjo nove cerkve. Kar se tiče mozaikov, tudi teh ni manjkalo v baziliki iz V. stoletja. Razloge je prej treba poiskati v okusu nove dobe in okolja, iz katerega je Evfrazij prišel v Poreč. Milan Prelog, veliki umetnostni zgodovinar, brez katerega bi zgodovina mesta in Evfrazijevega kompleksa bila veliko bolj nejasna in skromna, je izpostavil pomembnost zunanjega, t.j. bizantinskega vpliva na lokalno tradicijo. Ta vpliv je pomemben za razumevanje Evfrazijeve pobude. Ravno zato inovacije, katerih cilj je bil povezati oddaljene kraje Sredozemlja, postavljajo delo velikega poreškega škofa na tako pomembno mesto v umetnostni zgodovini. Konstrukcija bazilike, predvsem pa organizacija notranjosti, plastični elementi in ikone na stenskih mozaikih so pomemben del razvoja zahodne umetnosti, saj vanjo vključujejo impulze vzhodnega dela razdeljenega Rimskega cesarstva. Eden od teh velikih elementov je tudi vzhodni del Evfrazijeve bazilike, ki se končuje s tremi apsidami: glavni ladji pripada velika, ki je navzven oblikovana poligonalno, obe stranski ladji pa imata svojo apsido v obliki polkrožne vdolbine v zid, ki je na zunanji strani raven. S tem posegom je prvič na Zahodu troladijska bazilika s troapsidalnim zaključkom, to je s tremi vizualnimi in kultnimi središči in tremi posebnimi oltarji, oblikovana v enkratno prostorsko celoto.
Škofijska palača
Evfrazijeva bazilika je samo osrednji del večjega kompleksa, ki ga sestavlja niz stavb, zgrajenih v istem času. Škofijska palača je večja stavba, ki je le deloma ohranila originalen videz. Nahaja se severozahodno od bazilike, z njenim narteksom pa je povezana z ozkim hodnikom. To je bila enonadstropna zgradba s preprostim pravokotnim tlorisom in veliko apsido. Reprezentativna osrednja dvorana v prvem nadstropju – salutatorium ali segretarium je imela pred apsido tribelon, ki je ohranjen le v fragmentih: steber s kapitelom in oboki z ostanki štukatur in marmorne dekoracije; namenjena je bila škofovim srečanjem s klerom in verniki izven obredov.
Prostori bazilike
Vhodni del bazilike sestavlja narteks, ki vodi s kraja prejšnje ulice.V prostoru pred narteksom pa je lep odprt atrij kvadratne oblike. Nasproti vhoda je krstilnica. Ta zgradba v osemkotnem tlorisu izhaja iz predevfrazijeve dobe in se naslanja na poznoantično arhitekturo. Struktura zidu in lesena konstrukcija ostrešja sta delo domačih gradbenikov. Poleg severovzhodnega vogala bazilike je bila zgrajena spominska kapelica s tlorisom, ki odstopa od tlorisov ostalih zgradb iz neposredne soseščine. Trolistni tloris kapelice, v kateri so hranili relikvije, ima na vhodu ovalno preddverje. Navzven so tri polkrožne apside kapelice dobile poligonalno obliko, na celi stavbi pa so bili v XIX. stoletju opravljeni večji restavratorski posegi. Tako atrij kot krstilnica in deli zidu bazilike v večji meri posnemajo zgradbe, ki jih je Evfrazij našel na tem kraju. Preureditve, še posebej nova organizacija kompleksa pa pričajo o zelo natančnem konceptu, na katerem je škof oblikoval svoj veliki kompleks. In ravno ta koncept izdaja duh novega časa in Evfrazijevo vizionarstvo. Vidna obeležja Evfrazija in duha vzhoda najdemo na bogati dekoraciji notranjosti bazilike. Ladje med seboj delita dve vrsti po devet arkad, ki se na zahodnem in vzhodnem koncu povezujejo s pilastri na zidu. Arkade tvorijo stebri iz sivega marmorja, ki počivajo na lepo oblikovanih podstavkih, v zgornjem delu pa se zaključujejo s kapiteli, nad katerimi so imposti z okroglimi medaljoni, na katerih je vklesan Evfrazijev monogram. Kapiteli na nedvoumen način kažejo na izvor Evfrazijevih estetskih nazorov. Tako na poseben način varirajo korintski kompozitni kapiteli, ploskve obrnjene okrnjene piramide ločujejo bogate perforacije, ki tvorijo ornamente podobne pleterju ali stilizirani vegetaciji, iz njih pa je moč razbrati rafiniranost visoke bizantinske umetnosti. Temu inventarju je treba dodati tudi vrsto marmornih plošč na ograji, ki so okrašene s plitvimi reliefi s simboličnimi prikazi (križi, monogrami, ptice, jeleni, kantarus, stilizirani rogovi). V arkadah na severni strani je ohranjena tudi štukatura, ki je bila prvotno v barvah. Temu vizualnemu blišču je treba dodati tudi inkrustracije v spodnjem delu apside. Zidovi so tlakovani s kosi večbarvnega marmorja in biserne matice, ki ustvarja domiselne ornamente. V apsidi se nahajajo tudi sedeži za duhovnike iz marmorja, ki od strani zapirajo marmorne plošče z reliefi delfina, sredi polkroga pa se dviguje škofijska katedra.
Stenske površine
Če preidemo na stenske površine Evfrazijeve bazilike, v blišču mozaikov naletimo na vrhunsko umetniško vrednost in ikonografsko inovacijo, ki je bila prvič uporabljena na zahodu. V Poreču namreč Mati božja zavzema osrednji prostor v apsidi, ki je do tedaj pripadal samo Kristusu. Ona sedi na prestolu in v naročju drži malega Jezusa, oblečenega v rimsko svečano oblačilo, ki drži desno roko dvignjeno za blagoslov. Ob vsaki strani Marije stoji angel, ki vodi skupino, ki jo prihaja pozdravljat. Z leve strani se Mariji približujejo trije neimenovani mučeniki, ki v rokah nosijo vence in imajo okrog glave svetniški sij. Tudi oni so kot angeli oblečeni v rimske svečane halje. Z druge strani izza angela stoji sveti Mauro, prikazan na isti način kot tudi predhodna trojica, ima pa ob svetniškem siju zapisano ime. Ta poreški škof in svetnik vodi zelo zanimivo skupino živih oseb – treh sodobnikov: škofa Evfrazija, ki v rokah drži maketo svoje bazilike, arhidiakona Klavdija - Evfrazijevega brata in dečka med njima, za katerega iz zapisa zvemo, da je arhidiakonov sin, ki mu je ime kot stricu - Evfrazij. Vsekakor je bil za to, da je donator s še dvema sodobnikoma, ki sta bila celo njegova bližnja sorodnika, zakorakal v prostor, ki je namenjen veliko pomembnejšim v nebeški hierarhiji, potreben izreden pogum. Vendar pa Evfrazij očitno ni bil navaden smrtnik in upornik, ki si je drznil prekršiti stroge cerkvene norme. Angeli in sveti mučeniki iz povorke, ki obkroža Mater božjo na prestolu imajo lepi rimski obleki navkljub, do neke mere tipizirane obraze in geste. Nasprotno pa so žive osebe, ki stopajo proti nebeškemu prestolu brez nebeškega sija, prikazane individualizirano, kot da gre res za portrete.
Mozaiki
Lik matere božje, ki je postavljen v gornji del apside, je središčna točka Evfrazijeve bazilike. V naročju ji sedi mali Kristus. Kristus in Mati božja sta osrednji osebnosti krščanstva. V krščanski ikonografiji obstaja točka, kjer se njuni osebnosti najbolj približata in se celo prežemata. To je oznanjenje, trenutek, v katerem bog vstopa v človeško, Marijino telo. Oznanjenje se v ikonografiji pojavlja na podlagi Evangelija po Luki, dopolnjuje pa ga apokrifni Jakobov protoevangelij, apokrifni Pseudomatejev evangelij, ter iz kasnejšega obdobja motivi iz pripovedne in mistične književnosti. V ikonografiji je oznanjenje prisotno že zelo zgodaj – najdemo ga že v IV. stoletju v rimskih katakombah, v V. stoletju pa je postalo vseprisotno: jasno normirani položaji, geste, izrazi itd. Mati božja se prikazuje u sedečem položaju na prestolu, ponavadi s preslico in predivom v roki, angel, ki prihaja je prikazan odet v bleščečo antično obleko. Enako je tudi v Poreču. Vendar je glede na to da govorimo o letu 540 - Justinijanovem času in bizantskem duhu, je Mati božja oblečena v bizantinsko oblačilo, glavo pa ima delno pokrito s tančico, ki se imenuje maforion. Tančica ima svoj pomen: je simbol deviškosti, verjetno je bila prevzeta iz sirijske umetnosti. Marija sedi na prestolu, katerega stebri se stapljajo s stebri bazilike, torej cerkve. Ta prikaz izvira iz komentarjev svetega Ambrozija, ki med govorjenjem o oznanjenju iz evangelija po Luki, kaže na povezavo oziroma identifikacijo Marije s cerkvijo oz. natančneje: kot je Marija v aktu oznanjenja izpolnjena s svetim duhom, tako je tudi cerkev. Marija v levi roki drži purpurno predivo, ker jo je angel našel pri delu. Dejstvo presenečenja je prikazano z gesto Marijine desne roke, ki jo približuje k rahlo nagnjeni glavi. Lepa je figura angela, ki je kot je bil skladno s predpisi tistega čas rahlo obrnjen in desno roko drži v pozdrav, v levi pa ima dolgo glasniško palico. Oblečen je v bleščeče antične oblačilo z nabori, ki sledijo hitrim gibom telesa. Ta kretnja je prikazana z razmaknjenimi stopali pri čemer se desno stopalo s prsti naslanja na tla. Nasproti oznanjenja v apsidi je prikazana vizitacija. Pri vitkih ženskih likih Marije v purpurni in Elizabete v rumeni obleki se jasno vidi nosečnost. Izza Elizabete je pročelje zgradbe, kjer skozi vrata kuka dekliški lik z roko pomaknjeno k ustom. Ta gesta ljubke radovednosti daje dvema glavnima likoma še bolj dostojanstven in svečan vtis. Marija in Elizabeta pripadata drugi hierarhiji likov, saj sta nebeški izbranki, ki v svojem telesu nosita velike protagoniste, ki bodo spreminjali usodo časa in sveta. Medu tema glavnima prizoroma iz Marijinega življenja, so v osrednjem delu apside in na posebnih poljih, ki jih razdeljujejo okna, postavljeni liki sv. Zaharije, angela in sv. Janeza Krstnika. V spodnjem delu triumfalnega loka se nahaja trinajst okroglih medaljonov. V osrednjem delu je prikazan Kristus kot Agnus Dei, ob straneh pa se po šest spuščajo prikazi svetnikov z imeni. Kot zaključni del mozaika se na čelni steni apside nahaja friz, ki ga sestavljajo skoraj enaki liki apostola s Kristusom na sredini. Kristus je prikazan kot mlad vladar, ki sedeč na globusu vlada kozmosu. Apostoli pa v monotonem ritmu in simetrično z vseh strani okvirjajo osrednjo figuro božanskega vladarja. V rokah, skritih pod plaščem, držijo atribute, med okroglimi svetniškimi siji pa so napisi z njihovimi imeni. V zgornjem območju bočnih apsid so ostali ohranjeni fragmenti mozaika s skoraj identičnimi prikazi: velika figura Kristusa potopljena v stiliziranih oblakih daje lovorjev venec na glavo dvema mučenikoma. Mozaike najdemo tudi na zunanji strani cerkve - na pročelju nad narteksom. Iz ohranjenih delov si je težko predstavljati prvotni videz, saj so mozaiki v zgornjem delu skoraj povsem izginili, v spodnjem pa so bili spremenjeni v prenovi konec XIX. stoletja. Uničeni mozaiki v zatrepu so prikazovali Kristusa, ki sedi na globusu, pod njim pa tečejo stilizirane štiri rajske reke, z leve strani pa so štirje apostoli. Spodnji del v robnih poljih prinaša na vsaki strani po dva apostola, v osrednjih dveh, ki sta oddeljena z oknom pa je prikazanih sedem apokaliptičnih svečnikov.
Ciborij
Ko se po dolgem obdobju krize in utrujenosti, mesto Poreč v XIII. stoletju ponovno začne na kratko dvigati, je to čutiti tudi v katedrali. Sedemsto let po Evfraziju v prostor njegove bazilike postavijo novo mojstrovino. Leta 1277 je bil zgrajen velik marmorni ciborij, ki ga je naročil poreški škof Oton. Visok baldahin stoji na štirih tankih stebrih, ki so bili del ciborija s kapiteli iz VI. stoletja. Tudi novi baldahin je prekrit z mozaiki, na čelni strani pa ima enak ikonografski motiv kot stena apside. To je oznanjenje. Drugo obdobje je vsekakor vneslo vrsto formalnih sprememb. Postavitev likov Marije in Gabrijela v trikotne izseke nad lokom je sprožila drugačne kompozicijske postopke. Na levi je angel, z roko visoko dvignjeno v pozdrav, čez ramo pa mu visi glasniška palica. Njegov je razkorak je zdaj silovitejši, na kar kažejo številni naborki na oblačilu in razprta krila. Prostor med angelom in Marijo na obeh straneh napolnjuje ukrivljen les. Marija zdaj stoji pred prestolom, za katerim se nadaljujejo stavbe. Izraz na njenem obrazu in glavi, ki je popolnoma nagnjena kot znak zmedenosti, spremlja gesta desne roke: odprta visoko dvignjena dlan. Novo obdobje poskuša duševnost prikazati z veliko več retorike. Na nek način škof Oton sicer v manjši meri ponavlja proces svojega velikega predhodnika in sicer proces zraščanja več kulturnih sledov. Tudi tokrat se kot v VI. stoletju prevzemajo elementi prejšnih obdobij in se na nanovo vgrajujejo. Zgodnji bizantinski stebri in kapiteli nosijo konstrukcijo novega gotskega baldahina, prekritega z mozaiki, ki jasno kažejo, da se je končala ena in začela nova tradicija, v kateri znamenja Bizanca vse bolj atrofirajo in postopno skoraj izginejo. Enako kot Evfrazij, ki je sredi VI. stoletja v Poreč vnesel duh Bizanca in za prihodnjih nekaj stoletij mestu določil jasno politično, kulturno in umetniško usmeritev, tako tudi iz Otonovega ciborija nedvoumno razberemo novo obdobje. Ti mozaiki in naostreni loki ciborija izdajajo svoje beneško poreklo, vendar so na nek način naprednejši od stila, ki v tem času vlada v Benetkah, saj vsebujejo tudi značilnosti paleološke obnove slikarstva v Carigradu.
Vpliv Benetk
V Poreču se tako tudi v katedrali mešata vpliv vzhoda in zahoda, vendar je zdaj vpliv Benetk močnejši. Benetke in Poreč se zdaj skupaj upreta dominantnemu bizantinskemu slogu in se obrneta proti zahodu. To orientacijo zaznamo tudi v vseh poznejših posegih in dopolnitvah inventarja tako v katedrali kot tudi v mestu. Čuti pa se tudi v dokaj naivnih stenskih slikarijah iz XV. stoletja, ki so ohranjene le v fragmentih in v nabavi renesančnega poliptiha Antonija Vivarinija, pa tudi v celi vrsti drugih del, ki so nastala v Poreču ali so se sem trajno uvozila.
Dodaj med priljubljene
